IPv4 in IPv6 sta dve različici internetnega protokola, ki je niz pravil, ki urejajo, kako naprave komunicirajo prek interneta. IPv4 uporablja 32-bitne naslove in lahko podpira do 4.3 milijarde edinstvenih naslovov, IPv6 pa uporablja 128-bitne naslove in lahko podpira skoraj neskončno število edinstvenih naslovov.
IPv4 in IPv6 sta oba protokola, ki se uporabljata za komunikacijo v internetu. IPv4 je starejši protokol in uporablja 32-bitno naslavljanje, ki omogoča približno 4.3 milijarde edinstvenih naslovov. IPv6 je novejši protokol in uporablja 128-bitno naslavljanje, ki omogoča skoraj neskončno število edinstvenih naslovov. Preprosteje rečeno, IPv4 je kot majhno mesto z omejenim prostorom za hiše, medtem ko je IPv6 kot ogromno mesto z neskončnim prostorom za nove zgradbe.
IPv4 in IPv6 sta dve različici internetnega protokola (IP), ki se uporabljata za prepoznavanje naprav, povezanih v omrežje. IP je temeljni komunikacijski protokol, ki omogoča prenos podatkov po internetu in je odgovoren za usmerjanje podatkovnih paketov med napravami. IPv4 je starejša različica IP in se uporablja že od zgodnjih dni interneta. Vendar pa je hitra rast interneta povzročila izčrpanost naslovov IPv4, kar je spodbudilo razvoj IPv6.
Naslovi IPv4 so 32-bitna števila, izražena v decimalnem zapisu s pikami, na primer 192.168.0.1. Ta oblika omogoča približno 4.3 milijarde edinstvenih naslovov, kar se morda zdi veliko, vendar ni dovolj za podporo vse večjega števila naprav, ki so povezane v internet. IPv6 po drugi strani uporablja 128-bitne naslove, ki so izraženi v šestnajstiškem zapisu, ločeni z dvopičji, kot je 2001:0db8:85a3:0000:0000:8a2e:0370:7334. Ta format omogoča skoraj neskončno število unikatnih naslovov, kar pomeni, da ima lahko vsaka naprava svoj unikaten naslov IP.
Razumevanje razlik med IPv4 in IPv6 je pomembno za omrežne skrbnike, IT strokovnjake in vse, ki uporabljajo internet. IPv6 ponuja številne prednosti pred IPv4, vključno z izboljšano varnostjo, boljšo zmogljivostjo in večjim naslovnim prostorom. Vendar pa prehod z IPv4 na IPv6 ni vedno preprost in zahteva skrbno načrtovanje in izvedbo, da se zagotovi pravilna izvedba.
Kaj je internetni protokol?
Internetni protokol (IP) je niz pravil, ki urejajo komunikacijo med napravami v omrežju. Odgovoren je za usmerjanje podatkovnih paketov med napravami in zagotavljanje, da so dostavljeni na pravi cilj. Naslovi IP se uporabljajo za prepoznavanje naprav v omrežju, kar omogoča pošiljanje in prejemanje podatkov med njimi.
IPv4
IPv4 je četrta različica internetnega protokola in je danes najbolj razširjena različica na internetu. Uporablja 32-bitni naslovni sistem, kar pomeni, da je na voljo le 4.3 milijarde edinstvenih naslovov IP. To se morda zdi veliko, a z naraščajočim številom naprav, povezanih v internet, število razpoložljivih naslovov IP hitro zmanjka.
IPv6
IPv6 je šesta različica internetnega protokola in je bil razvit kot naslednik IPv4. Uporablja 128-bitni naslovni sistem, kar pomeni, da je na voljo 340 undecillion edinstvenih naslovov IP. To je veliko povečanje v primerjavi z IPv4 in zagotavlja, da je na voljo dovolj naslovov IP za vse naprave, ki so trenutno povezane z internetom, kot tudi prihodnje naprave.
IPv6 ponuja tudi številne druge prednosti pred IPv4, vključno z izboljšano varnostjo, boljšo zmogljivostjo in učinkovitejšim usmerjanjem. Vse naprave in omrežja še ne podpirajo IPv6, zato se IPv4 še vedno pogosto uporablja.
Naslovi IP so zapisani v različnih oblikah, odvisno od uporabljene različice internetnega protokola. Naslovi IPv4 so zapisani kot niz številk, ločenih s pikami, medtem ko so naslovi IPv6 zapisani kot alfanumerična zaporedja, ločena z dvopičjem.
Če povzamemo, je internetni protokol niz pravil, ki urejajo komunikacijo med napravami v omrežju. IPv4 in IPv6 sta dve različici internetnega protokola, pri čemer IPv6 ponuja številne prednosti pred IPv4, vključno z večjim številom razpoložljivih naslovov IP.
IPv4
IPv4 ali internetni protokol različice 4 je protokol, ki se uporablja za komunikacijo prek interneta. Je četrta različica internetnega protokola (IP) in se še danes pogosto uporablja.
Ena ključnih lastnosti IPv4 je njegova uporaba 32-bitnih naslovov, ki omogoča največ 4.3 milijarde edinstvenih naslovov IP. Vendar pa je z naraščajočim številom naprav, povezanih z internetom, naslovni prostor, ki ga zagotavlja IPv4, postal nezadosten.
Naslovi IPv4 so predstavljeni v decimalnem zapisu s pikami, kjer so štirje deli številk, ločeni s pikami. Vsak razdelek ima lahko vrednost med 0 in 255. Na primer, 192.168.1.1 je pogost naslov IPv4, ki se uporablja za lokalna omrežja.
IPv4 ponuja številne pomembne funkcije za omrežno komunikacijo, vključno z usmerjanjem, razdrobljenostjo in kakovostjo storitev. Vključuje tudi podporo za protokole, kot sta TCP in Internet Protocol Security (IPSec), ki zagotavljata šifriranje, preverjanje pristnosti in druge varnostne funkcije.
Vendar ima IPv4 nekaj omejitev, ki so postale bolj očitne z rastjo interneta. Ena od teh omejitev je naslovni prostor, ki je privedel do razvoja tehnik, kot sta prevajanje omrežnih naslovov (NAT) in podomrežje za pomoč pri ohranjanju naslovov.
IPv4 ima tudi nekaj varnostnih ranljivosti, kot je pomanjkanje vgrajenega šifriranja in avtentikacije. To je privedlo do razvoja dodatnih protokolov, kot je IPSec, ki zagotavljajo te funkcije.
Na splošno je imel IPv4 ključno vlogo pri razvoju interneta, vendar so njegove omejitve vodile v razvoj novejših protokolov, kot je IPv6.
IPv6
IPv6 je najnovejša različica internetnega protokola (IP) in je zasnovana tako, da nadomesti IPv4. Razvila ga je delovna skupina za internetni inženiring (IETF), da bi obravnavala izčrpanost naslovov IPv4 in zagotovila varnejši in učinkovitejši protokol za prihodnost interneta.
Ena najpomembnejših razlik med IPv6 in IPv4 je velikost naslova IP. IPv6 uporablja 128-bitni šestnajstiški naslov, ki zagotavlja veliko večji naslovni prostor kot 32-bitni naslov, uporabljen v IPv4. To omogoča praktično neomejeno število edinstvenih naslovov IP, kar omogoča dodelitev edinstvenega naslova vsaki napravi na planetu.
IPv6 vključuje tudi več novih funkcij, ki niso prisotne v IPv4. Ena od teh funkcij je samodejna konfiguracija, ki napravam omogoča samodejno konfiguracijo lastnih naslovov IP brez potrebe po strežniku DHCP. Druga značilnost je fragmentacija paketov, ki jo upravlja gostitelj pošiljatelj in ne omrežje. To zmanjša obremenitev usmerjevalnikov in izboljša delovanje omrežja.
IPv6 vključuje tudi podporo za zapise DNS, Internet Group Management Protocol, Multicast Listener Discovery in številne druge protokole, ki niso bili na voljo v IPv4. To olajša razvoj novih aplikacij in storitev, ki izkoriščajo te funkcije.
Ena največjih prednosti IPv6 je njegova združljivost z mobilnimi napravami. Z vzponom pametnih telefonov in drugih mobilnih naprav je postalo vedno bolj pomembno imeti protokol, ki lahko obravnava edinstvene zahteve teh naprav. IPv6 zagotavlja podporo za mobilna omrežja in se lahko uporablja za varno in učinkovito povezovanje naprav z internetom.
Na splošno je IPv6 precejšnja izboljšava v primerjavi z IPv4 in zagotavlja varnejši, učinkovitejši in razširljiv protokol za prihodnost interneta. Čeprav je še vedno treba rešiti nekaj težav z združljivostjo, so prednosti IPv6 očitne in pričakuje se, da bo v bližnji prihodnosti postal standardni protokol za javno uporabo.
Več branja
IPv4 in IPv6 sta različici internetnega protokola (IP), ki se uporabljata za prepoznavanje naprav v omrežju. IPv4 je 32-bitni sistem, ki za ustvarjanje edinstvenih naslovov uporablja niz številk, ločenih s pikami, medtem ko je IPv6 128-bitni sistem, ki uporablja alfanumerična zaporedja, ločena z dvopičji, za ustvarjanje edinstvenih naslovov. IPv6 omogoča praktično neomejeno ponudbo edinstvenih naslovov, medtem ko ima IPv4 omejeno ponudbo približno 4.3 milijarde edinstvenih naslovov. (vir: TechRadar, AVG, Lifewire, TechTarget, Hostinger)
Sorodni pogoji internetnega omrežja